Znak Društvo klekljaric idrijske čipkeDruštvo klekljaric idrijske čipke

Albina Štucin

Več kot 80 let ustvarjanja idrijskih čipk. Na njeno pobudo je bila leta 2008 ustanovljena skupina Spodnja Idrija.

Skupina
Skupina Spodnja Idrija
Članica od
2003

Njeno življenje je bilo že od rosnih let povezano z idrijsko čipko. Aktivno deluje v Društvu klekljaric idrijske čipke vse od njegove ustanovitve leta 2003, še posebej zavzeto pa v Skupini Spodnja Idrija, ki je bila ustanovljena leta 2008 na njeno pobudo. Kljub temu, da je njena najbolj priljubljena tehnika široki ris in da je prava mojstrica v izdelovanju ribic, ji poseben izziv predstavlja klekljanje avtorskih čipk po skicah študentk Katedre za oblikovanje tekstilij in oblačil Univerze v Ljubljani. Gospa Albina se rada udeležuje tekmovanj v klekljanju na festivalih v Žireh, Železnikih in Idriji in vedno dosega vidne rezultate.

V več kot 80 letih ustvarjanja idrijskih čipk Albina ni zgubila veselja do te umetnosti, kljub občutku, da je klekljanje podcenjeno. Ker pa raje kot na zaslužek pri klekljanju misli na tisto, kar dela življenje lepše, bo Albina za vse nas vedno zgled marljivosti, vztrajnosti, povezovanja, dobre volje in pripravljenosti za pomoč drugim.

Sem Albina, stara 83 let. Rodila sem se v Šebreljskem vrhu na kmečki domačiji. Moja stara mama je rodila 16 otrok, med njimi tudi mojo mamo. Tu se začenja moja šola za življenje, kamor spada tudi klekljanje.

Moja mama je poleg kmečkega dela veliko klekljala, jaz pa sem sedela ob njej in opazovala, kako se nitke prepletajo in spreminjajo v lepo kitico in ris.

Pri šestih letih sem tudi sama poizkusila, kako nastaja vzorček. Mama je svojim sklekljanim čipkam kmalu priložila tudi moj izdelek in ga prodala. To je bil moj prvi zaslužek.

Ko sem malo odrasla, smo se z drugimi klekljaricami združevale in se druga od druge kaj naučile; zraven so se učili tudi moja mlajša sestra in tudi bratje. Imeli smo tudi tečaj, da smo se lahko izpopolnili v raznih tehnikah. Med druženjem smo tudi prepevali, saj še ni bilo televizije in radia. Naša druženja so se končala z raznimi družabnimi igrami.

Tako smo preživljali svojo mladost.

Nato pa je prišel čas, ko sem si ustvarila družino. Še naprej sem poleg varovanja svojih otrok rada sedla k buli in malo prispevala k družinskemu proračunu. Priklekljala sem tudi za pralni stroj, ki sem ga kupila v Stari Gorici in ga kar z avtobusom uvozila; zraven pa seveda še kakšne kavbojke, kavo in zlato verižico. Tako sta se tudi moja otroka naučila delovnih navad.

Ko se je v Idriji bolj organizirano začelo promovirati to lepo obrt, sem se vključila v Društvo, kjer je dovolj priložnosti za sodelovanje in kamor se rada pridružim tudi v svoji jeseni življenja.

Tudi svojo skupino smo ustanovile v Spodnji Idriji, kamor se je vključilo veliko žensk, kjer lepo sodelujemo in dosegamo uspehe.

Bula mi krajša čas, saj brez klekljanja ne znam živeti.