Znak Društvo klekljaric idrijske čipkeDruštvo klekljaric idrijske čipke

Andra Jereb

Kot otrok je risala vzorce, a ji je oče dejal, da iz nje nikoli nič ne bo. Po upokojitvi je uresničila željo: riše vzorce in jih kleklja.

Skupina
Skupina Črni Vrh – Godovič
Članica od
2007

Odkar pomnim, sem doma med klekljaricami in našimi čipkami. Kamorkoli sem kot otrok prišla, so povsod klekljale. V Idriji, pri vseh sorodnikih, sosedih, prijateljih. Moja mama je znala prerisovati papirce, saj takrat še ni bilo fotokopirnih strojev. Opazovala sem jo, kako je vedno našla središče kroga. Včasih, ko ji je pero naredilo packo, jo je elegantno odstranila z britvico. Z majhnim ogledalcem sva čipko zrcalili na vse mogoče načine.

Z bratom Rafkom Terpinom (tudi on je rad risal, kasneje je šel na Akademijo za likovno umetnost in postal slikar) sva veliko risala. Vse stene stanovanja so bile polne risb in platen.

Rada sem hodila v osnovno šolo in čipkarsko šolo, kjer sem občudovala našo učiteljico čipkarstva Silvo Kogej. Veliko me je naučila. Hotela sem iti na srednjo šolo za umetnost in obrt. »Kaj boš pa delala po končani šoli?« so me spraševali. »Risala bom vzorce za čipke,« sem odgovorila. A moji starši niso verjeli, da ima idrijska čipka prihodnost.

Odločili so, da bom po osmih letih šole postala šiviljska vajenka pri očetu, ki je bil krojač. Šivanje me ni osrečevalo, oče je bil zelo strog, manjkala mi je družba sošolk. Po kosilu, ko sva imela odmor in je oče počival, sem lahko risala. Spomnim se, da enkrat nisem takoj prišla, ko me je poklical k delu, in bil je besen! Risbo mi je strgal iz rok in ostalo vrgel na tla. Izrekel je tisti grozni stavek, ki ga še danes sovražim: »Iz tebe nikoli nič ne bo.«

Zaradi tega sem prenehala risati, saj je bil doma mir le, če sem šivala, pletla ali vezla.

Po končanem vajeništvu sem dve leti šivala doma, nato pa dobila službo v podjetju Čipka, kjer smo šivali posteljnino in prte. Zadnjih 13 let sem čipko všivala v prtičke, garniture, posteljnino, prte, zavese … Ta del sem res rada delala.

Poročila sem se in prišla v hišo, kjer je bilo veliko klekljane čipke. Tašča Pepca Jereb, njena sestra Marija Troha (tudi učiteljica klekljanja), teta Fanči Habe in Marija Miklavčič (klekljala je v čipkarski zadrugi in določala čas izdelave) so klekljale vse popoldne. Njihove čipke so bile prefinjene in zelo lepe. Rada sem poslušala njihove klekljarske zgodbe, naše sinove pa so razvajale in jim polepšale otroštvo. Moževa mama nama je podarila več velikih čipk. Skrbno jih hranimo. Pozdravljajo nas po vsem stanovanju. Velikokrat jih pobožam — tako kot čudovite čipke moje mame.

Zgradili smo hišo v Godoviču in se preselili iz Idrije. Kmalu po upokojitvi, pred 12 leti, sem bila povabljena v čipkarsko društvo Črni Vrh in Godovič (od leta 2019 skupina deluje v okviru Društva klekljaric idrijske čipke). Spet sem prijela »kliklne«.

Takrat sem našla čudovito družbo klekljaric, obudila vse pozabljeno znanje iz čipkarske šole in vsako leto smo dodale nove tehnike. Imeli smo delavnico kantujskih vrtnic. Ker nisem želela klekljati »metrov«, sem narisala prvi kos vzorca. Vse klekljarice v skupini so želele ta papir.

Sledila je delavnica prepletanja barvnih niti. Takrat so bili priljubljeni svečniki in nastajali so papirci zanje. Naša mentorica Anka Jamšek, učiteljica klekljanja na Čipkarski šoli Idrija, me je spodbujala — ročno risani papirci ji niso bili odveč, cenila jih je. Povabili so me tudi v eksperimentalno skupino Čipkarske šole Idrija, kjer sem predstavljala ideje in nastajajoče vzorce. V družbi delavnih, ustvarjalnih klekljaric ter pod vodstvom Maje Svetlik, Stane Frelih in Silve Menard sem postala samozavestnejša in pogumnejša. Rada pokažem svoje vzorce — čeprav so ročno risani.

V našem društvu smo pripravili samostojno razstavo na podlagi mojih vzorcev. Uresničila se mi je želja, da rišem vzorce in jih klekljam. Gledam snežno bele čipke v vitrini. So kot moj ljubljeni otrok, ki ga negujem, mu govorim, nenehno raste in mi razsvetljuje dneve.

Hvaležna sem, da znam klekljati — in da lahko pomežiknem mali idrijski »žjalci« v sebi, ki je nekoč želela risati vzorce … Naše čipke so še vedno žive, z nami so in nam svetlijo dneve.

Uresničila se je življenjska želja.