Znak Društvo klekljaric idrijske čipkeDruštvo klekljaric idrijske čipke

Zdravka Tušar

Rojena v Idriji leta 1939. Za prvi zaslužek si je kupila belo obleko z modrimi pikami; dve leti je klekljala za belo kolo.

Skupina
Članica od
2007

Rodila se je v Idriji leta 1939. Oče Vinko je bil rudar, mama Zora pa gospodinja. Skupaj z mlajšim bratom Marjanom in sestro Danico so živeli nad starim gasilnim domom v Spodnji Idriji.

Pri šestih letih je že znala klekljati kitico in ozki ris. Učila jo je soseda Vida Putikova, ki je bila zaposlena na Čipki Idrija in je klekljala cele dni. Zdravka pravi, da ji klekljanje sprva ni šlo najbolje od rok, a še preden se je zavedala, je čipka postala del njenega življenja. Po končani osnovni šoli je dve leti obiskovala Čipkarsko šolo v Idriji, od takrat naprej pa je svoje znanje klekljanja uporabljala za izdelovanje čipk za prodajo. Nosili so jih v Gorico (Italija) h Krajnerju, odkupovala pa jih je tudi Čipkarska zadruga Idrija oziroma kasneje Čipka Idrija.

Preden se je redno zaposlila, je Zdravka tri leta čakala na delo in klekljala, da bi si z zaslužkom od prodaje čipk vsaj malo pomagala. Še danes se z veseljem spominja prekrasne bele poletne obleke z modrimi pikami ter novih čevljev, ki jih je kupila za prvi zaslužek. Oče jo je ob tej priložnosti opozoril: »Le ahtaj, kok boš hadila, de jih bo še brat nasu.«

Da bi lahko poplačala kredit za novo belo žensko kolo, s katerim se je nameravala voziti v Idrijo v službo v »Mizarnico« (Slovenijales), je dve leti vsak dan klekljala čipke za prte in rjuhe, medtem ko so se njeni prijatelji hodili kopat »pod Meline«. Dinamo (luč) za kolo je bilo treba kupiti posebej, česar si ni mogla privoščiti. Ob tem spominu zmaje z glavo, saj ne more verjeti, kako dragoceno je bilo takrat kolo, za razliko od danes, ko lahko čisto spodobno kolo kupiš že za eno plačo.

Z denarjem od čipk je opravila marsikateri nakup tudi v Gorici (Italija). Marsikaj je morala skriti pred cariniki, še posebej po izkušnji z »mašino za nudlne«. Carinik jo je le debelo pogledal in ko mu je razložila, za kaj se uporablja, je k sreči le odvrnil: »Kar neste damu.«

22. julija 1956 je Zdravka končno dobila stalno zaposlitev na Slovenijalesu. Takrat se je s svojim kolesom vsako jutro ob 6. uri in ne glede na vreme peljala iz Spodnje Idrije v Idrijo. Nekega deževnega in še posebej temnega jutra je z eno roko držala »marila« (dežnik), z drugo pa »bilanca« (krmilo kolesa) ter skušala prepoznati obrise pred seboj. Kljub mrazu je imela oblečeno le »kitla« (krilo) in »zgulena jakna« (obrabljen suknjič). Kot že rečeno, je bilo dinamo za luč treba kupiti posebej, zato si ga ni mogla privoščiti. Kot da to ne bi bilo dovolj, se ji je na Marofu nenadoma pred kolo postavil varovanec Doma upokojencev Idrija. Izognitev trku ni bila mogoča, zato je »dica padrla«.

Svojih osemnajstih se še posebej z veseljem spominja, saj so bili takrat mladi in zaljubljeni. Moža Franca je spoznala šest let kasneje. Poročila sta se leta 1963 in leto dni kasneje dobila hči Darjo, ki sicer ne zna klekljati, je pa ustvarjalna po Zdravki. Mlada družina se je preselila v Idrijo. Približno ob istem času se je tudi Slovenijales preselil v Spodnjo Idrijo, tako da se je Zdravka še naprej vsak dan vozila na delo. Polnih 45 let se je posvečala delu, nato pa se je leta 2001 upokojila pri starosti 62 let in se ponovno posvetila klekljanju in postala članica Društva klekljaric idrijske čipke. V spomin se ji je najbolj vtisnila razstava klekljanih rož ob 10. obletnici ustanovitve društva leta 2013, saj »je bila lepa, ker je bilo toliko rož«.

Zdravka najraje kleklja širok ris po starih vzorcih in majhne drobižke v idrijskem risu ter drugih tehnikah. Čeprav ji klekljanje veliko pomeni, saj ji krajša prosti čas, najraje občuduje lepo izdelano čipko. Posebno veselje ji prinaša tudi podarjanje čipk osebam, ki ji veliko pomenijo. Rada razveseljuje druge in podari čipke v dober namen. Nedolgo nazaj je klekljala čipke za cerkvene prte na Ptujski gori, Colu, v Babnem polju ter čipke za mašne plašče ob 1500-letnici škofije Koper.

Zdravka ima dobro ohranjene zelene rjuhe, stare 50 let, ki kljub pogostemu pranju še danes izgledajo tako kot na dan, ko je Mici Pacirkovška vanje všila belo klekljano čipko. Njena skrivnost je v likanju: »Če znaš prav speglat (likati) rjuhe, iz sredine ven in s paro, se čipka ne bo strgala. Čeprav drugi pravijo, da se.« Še en dokaz sta popolnoma ohranjena »povštrček in rjuha«, ki ju je uporabljala že njena hči, po 50 letih pa še njena vnukinja.

Vsako leto se je Zdravka v novoletnem času veselila, da bo na svoje božično drevesce obesila klekljan balonček z motivom smrečice, ki ima prav posebno mesto v njenem življenju.