Valerija Krivec se je rodila leta 1946 na Prapetnem Brdu, kot prva izmed šestih otrok v skromni, a povezani kmečki družini. Otroštvo je preživela v času povojne revščine, ko je bilo oblačil malo, hrana pa je bila predvsem sad lastne pridelave ali menjave (krompir so menjali za žito). Kljub skromnim razmeram se spominja domače topline, očetovega razumevanja in občutka varnosti, ki ji ga je nudila vzgoja staršev. Le izjemoma je moral eden od bratov zaradi svojega odgovarjanja očetu prinesti šibo in »jih je takrat dobil po riti«.
Kot najstarejša je že zgodaj skrbela za mlajše brate in sestre, pletla oblačila za vso družino ter pomagala pri vseh kmečkih opravilih, saj jo je njen »tata« rad jemal s seboj na delo. Volno so pripravljali doma: oče je strigel ovce, mama je prala prejo, otroci so pomagali »zgredešat«, nato pa je oče iz svaljka spredel fino nit, ki jo je mama pobarvala. Spominja se lepih rumenih, zelenih in rjavih odtenkov. Iz te volne so si izdelovali oblačila, zato so bili otroci vedno lepo in urejeno oblečeni. Dekleta niso nosila hlač; tudi pozimi so hodila v krilih in nogavicah nad kolenom, a se skoraj nikoli niso prehladila, niti ko je bilo veliko snega. Zime so ji bile najljubše, saj je družina takrat več časa preživela skupaj doma. Na polju ni bilo dela, zato so bili, kot pravi sama, »bolj notri«.
Osnovno šolo je obiskovala na Šentviški gori, približno dva kilometra od doma. Na osnovnošolska leta jo vežejo lepi spomini, predvsem na nadarjeno učiteljico, ki je znala mlade navdušiti za igre in folkloro. Valerija je nastopila v štirih igrah, pri čemer ji v spominu niso ostali le nastopi, temveč tudi priprave nanje. Kostume, rekvizite in oder so morali namreč izdelati ali poiskati sami, zato je bila vsaka predstava poseben izziv in dogodivščina.
Ker je bilo v vasi kar osem deklet podobne starosti, jim v družbi nikoli ni bilo dolgčas. Pri domačih opravilih so si rade priskočile na pomoč, da je bilo delo prej opravljeno in je ostalo več časa za druženje. Najlepše so bile nedelje, ko so hodile plesat, a so morale kljub zabavi paziti, da so se pravočasno vrnile domov in pomolzle krave. Valerija je bila vedno med dobrimi plesalkami, saj je veselje do plesa podedovala po očetu.
Spominja se, kako je v zadnjih razredih osnovne šole med počitnicami z veseljem hodila pomagati okoliškim kmetom. Bila je pridna in delovna, trudila se je izkazati (tako zelo, da so kmetje tekmovali, kdo »jo bo prej vprašal za pomoč«) in tudi zaslužek je bil dober. Slednjega je dala staršema, da so lažje shajali.
V otroštvu je bila klekljana čipka ves čas prisotna v njenem okolju, saj je klekljala mama, pa tudi prijateljice, ki so se izmenično zbirale pri eni ali drugi hiši in klekljale »rame« za prodajo v Italijo. Ob tem je spoznala tudi klekljarske pripomočke, ki so jih domače klekljarice poimenovale »jurček« (bula), »knuflce« (bucike), »jehterca« (kvačka) in »jerbas« (košara za bulo). A Valerija je imela drugačne zadolžitve. Namesto klekljanja je pletla, in to tako spretno, da je med delom lahko brala knjige. Branje je imela namreč zelo rada, tako zelo, da je včasih morala podreti del jopice, ker je med branjem napletla preveč. Spominja se, da je mnogo let pozneje v eni sami zimi dosegla svoj rekord in spletla kar 29 puloverčkov iz volne in bombaža z najrazličnejšimi vzorci.
Čeprav jo je klekljanje zelo privlačilo, dolgo ni bilo prave priložnosti, da bi se ga naučila. Delo doma in na kmetiji je imelo prednost, mama pa zaradi bolezni in številnih obveznosti ni imela časa, da bi jo učila. Tako je njena želja ostajala neizpolnjena vse do leta 1957, ko se je kot enajstletna deklica udeležila enomesečnega tečaja klekljanja na Šentviški gori in prvič sedla k buli.
Valerijina pot v odraslost je bila prežeta z delavnostjo in nenehnim prilagajanjem novim okoliščinam. S 15 leti odšla od doma in po dveh letih končala administrativno šolo v Novi Gorici. Še ne 18-letna se je že zaposlila na Občini Idrija, na oddelku za notranje zadeve. Bila je med najmlajšimi v kolektivu, zato so jo sodelavke hitro sprejele medse in ji pomagale pri prvih korakih v samostojno življenje. Rada se pošali, da so jo sodelavke v službi naučile kuhati. Tam je razvijala tudi spretnost izjemno hitrega slepega tipkanja, ki je kasneje presenetljivo koristila tudi pri klekljanju.
Sprva je sama živela v sobi nad bivšo avtobusno postajo (nad gostiščem Soča v Idriji), kjer sta se ji po dveh tednih pridružili sošolki iz goriške srednje šole. Ko jim je Občina po letu dni prenehala plačevati nastanitev, pa so se skupaj preselile v večje stanovanje v Rožno ulico. Valerijini dnevi so bili zelo zaposleni; popoldneve je pogosto namenila dodatnemu pretipkavanju dokumentov za Rudnik ali pa je tipkala diplomske naloge. Naporno je bilo, a z dodatnim zaslužkom je prvič začutila, da lahko namenja čas tudi svojim interesom.
V tem času je spoznala bodočega moža, s katerim sta se poročila leta 1967 in se skupaj vselila v novo stanovanje v Idriji. Z rojstvom dveh hčera se je njeno življenje ponovno zasukalo v smer, ki je zahtevala veliko predanosti. Družina, služba in kasnejša gradnja hiše na Pustoti (preselili so se leta 1980) so ji vzeli ves čas, ki bi ga lahko namenila klekljanju. Čeprav je hčeri vpisala v Čipkarsko šolo – v upanju, »če že jaz ne znam, naj se vsaj onidve naučita« in da bi znanje kasneje prenesli nanjo – je njena lastna želja po klekljanju ostala potisnjena na stran.
Mici Podobnikova je Valeriji večkrat rekla: „Če si nekaj želiš, se bo to tudi uresničilo. Kdor čaka, dočaka." Valerijina dolgoletna želja se je končno izpolnila par let po upokojitvi v starosti 62 let, ko se je pridružila in sodelovala pri ustanovitvi skupine klekljaric Društva klekljaric idrijske čipke v Spodnji Idriji. V skupini je našla potrebno podporo in potrpežljive učiteljice. Največ ji je pomenila pomoč Anice Uršič, ki jo je potrpežljivo vodila skozi tehnike, ki jih je večina klekljaric osvojila že v otroštvu. Takrat je bilo v skupini veliko klekljaric, ki jih danes ni več ali pa so prenehale s klekljanjem; Dora Sedej, Vera Kenda, Ivanka Troha, Lavra Kacin, Irena Laharnar, Mili Svetličič, Marinka Bolčina, Rezka Podobnik, Milena Likar, Francka Bajt in druge. Vodja skupine je bila Dora Klavžar, dobivale so se v Osnovni šoli v Spodnji Idriji.
Valerijini klekljarski dosežki so izjemni, še posebej glede na pozni začetek učenja klekljanja. Z marljivostjo, vztrajnostjo in natančnostjo je osvojila vse tri certifikate geografske označbe idrijske čipke – priznanje, ki ga ne doseže vsak. Redno sodeluje na vseh razstavah spodnjeidrijske skupine klekljaric in na skupinskih razstavah društva. Med projekti, ki so ji še ostali v posebno lepem spominu, sta Golobica na valovih alfa in klekljarska inštalacija v podhodu Magazina, ki je bila zaradi dotrajanosti pred kratkim odstranjena.
Valerija se je opogumila tudi za večkratno sodelovanje s študenti Naravoslovnotehniške fakultete v Ljubljani. Klekljarice pri takšnih projektih klekljajo po predlogah, ki pogosto niso vzorci za klekljanje v klasičnem pomenu besede, zato se morajo pri izvedbi marsikdaj znajti same. Sodelovala je tudi na tekmovanjih iz klekljanja – najboljši uvrstitvi sta 3. mesto v Idriji in 6. mesto v Žireh – in celo v televizijski oddaji Dobro jutro. Večkrat se je udeležila tudi mednarodnih festivalov čipk v Lepoglavi na Hrvaškem.
Čeprav se sama opisuje kot »ne preveč hitra« klekljarica, je njena natančnost in zanesljivost tisto, kar jo odlikuje. V skupini skoraj nikoli ne manjka, saj se »fajn razumemo«. Klekljanje v skupini ji pomeni prijetno druženje, izmenjavo znanja in občutek pripadnosti. Kljub prejetim certifikatom se še vedno veliko nauči. Spoznala je, da klekljanje ni zgolj običajen hobi. Po zlomu obeh rok je premikanje klekljev (pa čeprav z roko v »gipsu«) poleg sprostitve pomenilo posebno obliko fizioterapije, kar so ji potrdili tudi zdravniki.
Najraje kleklja idrijski ris z dodanimi tehnikami kot so slince, pajki, pike; všeč ji je tudi široki ris. Čeprav prevladujejo bele in »drap« čipke, ki po njenem »pašejo kamorkoli«, pri manjših izdelkih rada poseže tudi po barvah, zlasti pri vizitkah in nakitu, medtem ko si večjih čipk ne predstavlja barvnih (še posebej ne svetlo modrega ali zelenega prta). Preizkusila je volno, lan in bombaž; volni se je sprva nekoliko izogibala, saj si ni mogla predstavljati klekljanja z volno. Lanene čipke se ji zdijo manj »fine«, bolj so uporabne za dekorativne izdelke doma. »Čipko najlepše in najlažje narediš s tankim cvirnom« pravi, zato najraje kleklja z bombažnim sukancem.
Valerijina marljivost ostaja pomemben del njene osebnosti – zato poleg klekljanja ostaja dejavna na mnogih področjih, ki ji nudijo smisel, povezanost in občutek, da lahko s svojim delom nekomu olajša dan. Vodi župnijsko Karitas, skrbi za »blagajno« dekanijske Karitas in pomaga pri izvedbi dobrodelnih koncertov. Kot članica Turističnega društva Fara pa sodeluje pri različnih dogodkih.
V otroštvu ni mogla potovati, zato je kasneje z veseljem odkrivala svet na romanjih, sindikalnih in izletih z radijem Ognjišče. Obiskala je Belgijo, Španijo, Češko, Slovaško, Švico, Nemčijo, Grčijo, Španijo, Budimpešto, Jugoslavijo, Italijo (na Siciliji je šla po sledeh svojega očeta, vojaka v italijanski vojski). Danes se še vedno rada odpravi na izlete, kolikor ji zdravje dopušča. Upoštevala je mamin nasvet: „Pojdi, ker ne veš, koliko časa boš lahko hodila. Celo življenje sem imela željo kam iti, pa nisem mogla. Sedaj, ko lahko grem, sem pa stara in ne morem več." Gore so za Valerijo postale prestrme, a okoliške poti ostajajo njeno priljubljeno zatočišče. Tudi telovadba ji je bila vedno blizu; pravi, da bo »še kej hodila«, saj ji je ustrezala družba in je bilo koristno.
V skupnosti klekljaric je Valerija nepogrešljiva zaradi svoje topline, natančnosti, skromnosti in veselja do dela. Njena zgodba je opomnik, da nikoli ni prepozno, da začnemo početi tisto, kar nas kliče.
