Znak Društvo klekljaric idrijske čipkeDruštvo klekljaric idrijske čipke

Bogomira Rupnik

Klekljanje je spoznala že kot deklica. Danes je njen korak počasnejši, a pogled skozi okno ostaja. Ko ob njem kleklja, se ji zdi, da se preteklost in sedanjost prav lepo srečata.

Skupina
Skupina Idrija
Članica od
2003

Klekljanje sem spoznala že kot deklica. Pokazala mi ga je mama. Živeli smo na vasi in do Idrije takrat, ko ni bilo prevoznih sredstev, ni bilo tako blizu, zato nisem imela možnosti, da bi se klekljanja učila v šoli. Znala sem klekljati idrijski ris in dolgo je ostalo le pri tem. Včasih se je klekljalo tudi zato, da se je kaj zaslužilo. Ženske so čipke nosile v Zadrugo v Idrijo, pa tudi v Cerkno, nekatere tudi v Italijo.

Potem je prišlo življenje. Služba, otroka, hiša, vsakdanje delo. Za klekljanje ni bilo več časa. Sem pa rada šivala in kdaj kaj spletla, še najraje pa sem kuhala in delala na vrtu. Z družino smo vsako poletje veliko pomagali tudi pri kmečkih opravilih na domačiji mojega moža. Leta so tekla in kleklji so dolgo počivali.

Ko sem se upokojila, sem jih spet vzela v roke. Sprva kar malo sramežljivo. Zdelo se mi je, da znam premalo in da druge kolegice klekljajo veliko bolje od mene. Domači so me spodbujali, naj vendar poskusim, in tako sem se pridružila Društvu klekljaric idrijske čipke. Zdaj sem članica že več kot dvajset let. Veliko mi pomenijo urice, ko se dobimo, klekljamo in poklepetamo. Posebno jeseni in pozimi so dnevi dolgi in takrat takšno druženje človeka prav pogreje.

V okviru projekta Firbcanje smo v društvu začele klekljati čipke na temo: »Kaj vidiš, ko pogledaš skozi okno?«, mi ni bilo treba dolgo razmišljati. Veliko časa preživim v našem jedilnem kotu. Nekoč smo tu sedeli vsi skupaj pri mizi, jedli, se pogovarjali in poslušali, kaj je kdo doživel čez dan. Tista leta so že daleč, a ko sedim na istem mestu, se jih še vedno rada spomnim.

Skozi okno gledam proti mestu. Vidim Grilčevo ulico, desno pa na hribu cerkev svetega Antona. Prav to cerkvico sem vključila v svojo čipko Moj pogled skozi okno. V njej je nekaj mojega današnjega pogleda, pa tudi veliko spominov na vse, kar je bilo.

Danes je moj korak počasnejši in ne več tako samoumeven kot nekoč. A pogled skozi okno ostaja. In ko ob njem klekljam, se mi včasih zdi, da se preteklost in sedanjost prav lepo srečata. Dokler še teče nit med kleklji in je ob meni dobra družba, je vedno tudi kaj lepega, česar se lahko veselim.